Grigoras se je že zgodaj naučil, kako premagovati stiske: mamo je izgubil, ko je bil star le sedem let. Nato je za njegovo odraščanje skrbel oče. Po srednji šoli se je Grigoras odločil, da bo poklicno pot nadaljeval kot elektroinženir in je po diplomi začel delati v tovarni sintetične gume v Oneștiju, mestecu z le 40.000 prebivalci na severu osrednje Romunije.
Ko je spoznal, da ga prvotna odločitev za poklic ne izpolnjuje tako, kot bi si želel, se je vpisal na izredni študij prava. Vsega skupaj je v tovarni sintetične gume zvesto služboval 35 let, od leta 1971 do leta 2006. Grigoras, vedno pripravljen poskusiti kaj novega, je leta 2006 kratek čas delal kot direktor zasebnega podjetja, deloval pa je tudi kot vodja sindikata ter v mestnem svetu.